Sodobnemu moškemu bi krava ali koza crknila

Zahar Prilepin, ruski romanopisec in vodja vojaških prostovoljcev, je bil najbolj kontroverzen gost letošnjega 34. Slovenskega knjižnega sejma.

Februarja lani je Zahar Prilepin ustanovil prostovoljni paravojaški bataljon za zaščito ruskih mest v Donecku, ukrajinski pokrajini pod nadzorom ruskih separatistov. V Ljubljani je nosil priponko, ki je znak posebnih enot ruskega notranjega ministrstva. Zaradi paravojaških dejavnosti mu poleti oblasti BiH niso dovolile vstopa v državo. A Milorada Dodika - člana predsedstva BiH iz Republike srbske - pozna od obiska pri Emirju Kusturici, ko so mu v Andrićgradu igrali sovjetske vojaške pesmi, a je bil tako pijan, da se več ne spomni, je opisal obisk med bojevanjem na ukrajinski fronti. Je avtor številnih romanov in piše pod različnimi psevdonimi. V slovenščino je njegov roman Samostanza katerega je prejel osrednjo rusko literarno nagrado Velika knjigaprevedel Borut Kraševec, ki je prevajal tudi spodnji pogovor. Ali kot Rus služite svoji državi bolje kot borec ali kot pisatelj?

"Kot pisatelj. Ko se borim, pozabim na literaturo. Ko sem se dve leti boril v vzhodni Ukrajini, sem se izklopil kot pisatelj."

Rekli naj bi bili, da je vojna najpomembnejše delo, ki ga izvršuje človek. Kaj ste mislili s tem?

"Tega nisem rekel. Ernest Hemingway je dejal, da je najboljše ljudi srečal v vojni. To izjavo lahko dopolnim, da sem v vojni srečal najboljše in najslabše ljudi. Maksim Gorki je dejal, da je moški, ki se ni vojskoval, kot ženska, ki ni rodila. Tudi s to izjavo se ne strinjam v celoti - take posplošitve zvenijo politično nekorektno, zato se trudim, da jih ne delam. Gre za osebne izbire."

Presega literatura politično korektnost?

"Seveda, a te posplošitve vseeno zavračam. Vojna je zame eden od načinov, da se rešijo določeni problemi. Če je pod vprašajem, kar mi je najpomembnejše in najsvetejše, sem se pripravljen bojevati."

Kaj je za vas najpomembnejše in najsvetejše?

"Jezik v najširšem pomenu. Gre za prostor, v katerem obstaja duh ljudi, gre za kraj kulture, zgodovinskega spomina, obrazov ljudi in mimike."

Literatura naj bi gradila mostove. Vojna jih ruši. Kako to združujete?

"To razumevanje je napačno. Najpomembnejša literatura je lokalna. Orhan Pamuk piše v turščini, Lev Tolstoj je pisal v ruščini, Jonathan Franzen piše v Ameriki. Če bi skušali Franznovo dvorišče zamenjati s turškim dvoriščem, o katerem piše Pamuk, ne bi bilo to všeč ne Franznu ne Pamuku, četudi gre za iste situacije in emocije. Vrednost literature je v tem, da kaže na samozadostnost vsakega posameznega dvorišča - ta so unikatna, a hkrati enakovredna. Vojna ni v protislovju z literaturo. Če nekdo pride na tvoje dvorišče, da bi ga po svoje preuredil, ni nasprotje, da ga braniš.

Ideje pacifizma in humanizma so si izmislili v državah, ki so se največ vojskovale. Ponujajo jih drugim, sami pa jih ne izpolnjujejo. Na svetu zdaj poteka 42 vojn - kdo jih je organiziral? V devetih desetinah jih povzročajo ljudje, ki so svetu vsilili ideje pacifizma. Trdijo, da imajo pravico, da se vojskujejo in delajo mir, preostali pa naj bomo pacifisti. Amerika ima več kot 700 vojaških baz po svetu - o kakšnem pacifizmu govorimo?" A literatura, to, da omenjate Pamuka in Franzna, kaže na skupni svet literature, ki se navdihuje. Zakaj vas ni strah njunih vplivov?

"Onadva ne moreta spremeniti mojega dvorišča."

Sta pa pomemben vpliv?

"Sta Dostojevski in Tolstoj, najpomembnejša romanopisca 19. stoletja, lahko spremenila slovensko dvorišče? To je drugačna oblika vpliva. A ko pridejo, da ti vzamejo tvoje svetinje, ko rečejo, da bosta tu zdaj vladala njihova jezik in svetinja ... Pamuk in Franzen ne ogrožata mojih svetinj, ampak jih spoštujeta."

Avgusta vam ni bilo dovoljeno vstopiti v BiH. Kako to razumete?

"Gre za politični boj znotraj BiH med predsednikom Dodikom in drugimi silami."

Vi ste bili gost knjižnega sejma?

"Morda so na internetu videli, da sem se srečal z Vladimirjem Putinom, da simboliziram Rusijo, in so poskušali tako dobiti notranjepolitične točke."

Se je za vas vojna kdaj končala?

"Ne gre za občutek - vojne potekajo ves čas na vseh celinah. Obstajala je iluzija, da če se sesuje Sovjetska zveza, bo svetu zavladal mir. To se ni zgodilo. Spreminjanje in preoblikovanje sveta se ne bo nikoli končalo. Tudi če bi Rusija izginila, bi na njenem ozemlju potekalo sto vojn."

Vas vseskozi spremlja občutek ogroženosti?

"V človeškem življenju se lahko kadarkoli zgodi karkoli - z nami, našimi starši, otroki. Človek misli, da obstaja napredek, ki ga lahko doseže, a bog vedno tako obrne, da se to sesuje in se vse začne od začetka."

Je za vas literatura oddih od vojne?

"Ne. O vojni govorite kot o nečem, s čimer bi se ukvarjal z veseljem. Ne morem reči, da se vojskujem z odporom, a k temu so me prisilile okoliščine. V roke sem vzel orožje, ko je v Donecku umrlo že pet, sedem tisoč civilistov. Doma sem pustil štiri otroke in bolelo me je ob misli, da jih morda ne bom več videl. Na socialnih omrežjih so to označevali za samoreklamo, a ne vedo, kako je biti vojak. V mojem bataljonu je veliko ljudi ostalo brez rok ali nog. Zato ne morem reči, da je v meni težnja po tem. A če se nekdo utaplja in skočite v vodo, da bi ga rešili - lahko rečete, da ste to naredili, da bi si odpočili od novinarskega dela?"

Se s pisanjem vojskujete še naprej?

"Gre za nadaljevanje življenja, družine ... Življenje se nadaljuje v vseh pogledih."

Vam uspe skozi literaturo predstaviti bolj realno sliko vojne?

"Ne vem. Napisal sem 17 knjig in o vojni govori le ena. To ni glavna tema mojega življenja. Ni pomembno, kje se roman odvija: v vojni, ječi ali kuhinji. Najpomembnejši je zapleten sistem človeških čustev - s tem se ukvarja pisatelj. Nisem vojaški pisatelj. Anton Čehov in Mihail Bulgakov sta bila zdravnika, a v njunem opusu zasedajo teksti o medicini eno tridesetino. Ne pišem tako, da bi se usedel za računalnik in začel pisati knjige kot vojak. Prišel sem iz Donbasa in še leta ne bom pisal o vojni - pozabil sem na to."

A vaša prva knjiga govori o vojaški izkušnji v Čečeniji, kjer ste se borili v letih 1996 in 1999.

"Da. To je bilo najbolj preprosto - pisatelj, ki začenja, vzame najmočnejšo, najbolj nenavadno izkušnjo, kar jih je imel. Zdaj me to ne zanima več. Raje bi izbral kaj, kar z menoj ni povezano. V vojni ali ob porodu, ko je moja žena rojevala - videl sem najtežje človeške izkušnje. To ne pomeni, da pišem o tem, a to prenesem tudi v pisanje o taborišču Solovki."

Kaj želite, da bi vaši sina in hčerki brali v vaših delih?

"Dva otroka bereta veliko, dva malo, a na splošno mi je vseeno. Želim si, da bi bili srečni ljudje. Sin ima 20 let in šele lani sem ga vprašal, ali je prebral katero od mojih knjig - prej mi ni prišlo na misel, da bi ga o tem spraševal. Pomembno mi je, da bi me otroci videli kot moškega in očeta na mestu, ki je bil dober do njih. Vse drugo je smešno. Peljal sem jih v Donbas, da bi videli, da tragedije, ki jih vidijo v svojem življenju, v resnici niso tragedije, če jih primerjajo s tem, kar se dogaja tam."

Ste bili tudi vi tako vzgojeni?

"Moj oče ni bil vojak, vojskovala pa sta se deda in o tem veliko govorila. Ne gre za vojno - deda sta bila kmeta in vse otroštvo sem lahko opazoval zelo težko kmečko delo - to je bila prava vzgoja. Obstajajo stvari, ki so večje od navadnega človeškega egoizma. Vsakodnevno kmečko delo je zahtevalo, da sta ded in babica vstala, pomolzla kravo."

To so odnosi, ki so vas oblikovali?

"To me je naučilo odrekanja. Imaš delo, ki ga opraviš ne glede na to, ali ti je pri tem prijetno. Tolstoj je vojno primerjal s kmečkim delom, kot ga razumejo kmetje. To je dober opis. Nisem kmet, da bi otrokom dajal tak zgled, zato jim moram na bolj radikalen način pokazati, kaj je to samoodrekanje.

Ste opazili, da so v današnjem času moški zelo infantilni? Pri 40 ali 45 letih se obnašajo kot otroci in nočejo biti odgovorni za nič. Če jim zaupaš kravo ali kozo, jim bo crknila. To je portret sodobnega moškega."

Ki ni v redu?

"Najbrž."

In kakšen bi bil pravi moški?

"Koza ali krava mu ne sme umreti. Drugače ga bo izrinil moški, ki mu krava ali koza ne bo umrla. V mojem bataljonu je bilo zelo veliko ljudi kmečkega porekla in to je povezano s tem, da so na kmetih ljudje vajeni ubijanja živali. To vpliva na njihovo zmožnost vojskovanja - da si zmožen ubijati tudi v vojni."

Razumem prav, da je znak pravega moškega, da zna ubijati?

"Nisem rekel tega. Dostojevski je pisal, da ljudje ne gredo v vojno, da bi ubijali, ampak da bi umirali. Ko sem se v svojem bataljonu pogovarjal z vojaki, sem jim vedno govoril, naj, če imajo možnost, ne ubijajo. Ubijanje ni cilj. Cilj je, da nasprotnik odide s svojih pozicij, da položi orožje in gre domov. Ubijati je slabo. Za to odgovarjaš vse življenje."

Je tudi pisanje znak moškosti ali človečnosti?

"Zelo veliko pisateljev je neodgovornih, infantilnih in zelo okrutnih. Mnogi imajo velikanski ego in to je glavni motiv, ki jih žene naprej."

Kaj žene vas?

"V primerjavi z zgodovino ruskih literatov in prednikov sem zelo majhen - moj motiv je, da povem, kako majhen sem. Povedal bi rad, da človek ni krona stvarstva, ampak vezni člen med preteklostjo in prihodnostjo. So stvari, ki so pomembnejše od pravic posameznika: bog, pravičnost, resnica, domovina. Vse to je pomembnejše, kot so pravice posameznika."

Določajo resnico in pravičnost tudi sami ljudje?

"Ne posamezniki, ampak soglasje skupnosti in različnih hierarhij. Živimo v svetu, kjer najgloblje in najpametnejše stvari izgubljajo v odnosu do masovne kulture. Ne razumem, kako človeštvo izbira. Ne vem, kako se izbira, kaj je najbolj popularno. Ali kako kolektivna zavest izbere zelo militaristične stvari, da bi se ohranila. To je uganka. Brez božjega bi to težko uganili."

Verjamete, da se lahko doseže pravičnost - da se povedo in napišejo prave stvari?

"Odgovarjali ne bomo pred politično korektno predstavo o resničnosti, ampak pred bogom. Delati in pisati moraš tako, kot da se zavedaš, da je to tvoj sodni dan."

Kaj je vaša glavna pisateljska želja?

"Zgraditi lastni pogled na svet, v katerem bi lahko ločil vse odtenke. Poskušam pisati brez misli na bralca. Nočem pisati o svojih predstavah, ampak o tem, kakšne so stvari v resnici. Za božje, gospodovo stvarstvo želim poiskati čim natančnejše besede. Besedilo mora preseči različne trende, naj bodi spolni, politični ali drugi. Ljudje danes veliko razmišljajo o feminizmu, vegetarijanstvu, kot da je to pomembno. So stvari, ki so pomembnejše. Obstaja stvarstvo, človek, bog - o tem želim pisati."

Kristina Božič
www.vecer.com, 01.12.2018

Купить книги:

               

 

Соратники и друзья
Сергей ШаргуновНовая газета в Нижнем Новгороде Нижегородская люстрация

На правах рекламы: